Z razkrojem antike se je razkrojila tudi antična drama. Zaradi njene dediščine, ki so se je polastili mimi (brezbesedna igra), je mlado krščanstvo zatrlo vsak spomin nanjo. Minila so torej stoletja brez gledališča.

Šele pojav duhovne drame, sprva kot liturgične drame v cerkvi, je ustvaril v Evropi novo izročilo drame in gledališča. V zvrsti duhovne drame je najstarejša liturgična drama (10.stol.), ki jo generično delimo v obredje (officium, ordo) in v igro (ludus); oboje so izvajali v cerkvi. Od nje se konec 14. stol. ločijo in preselijo iz cerkve naslednje zvrsti: misterij ali misterijska drama, mirakel (po tematiki legendna drama), moraliteta (alegorična, semi-duhovna drama) in pasijon (pasijonska igra), ob njem pasijonska procesija (z vstavljenimi dramatskimi prizori).

V vsej zgodovini evropske dramatike je liturgična drama edina, ki dovoljuje od blizu spremljati nastajanje drame sploh.

(Niko Kuret, duhovna drama, Literarni leksikon 13, DZS 1981, Ljubljana)
Izbral Goran Schmidt