Pozno so se uvedle pri nas pasijonske igre, namreč v koncu 16. stoletja, ko so potuhnili boji z dvojnim sovražnikom katoliške vere, s Turki in luterani. Pa še tačas je dala povod k osnovanju iger le neka izredna okoliščina.

Strašna kuga, ki je morila po Ljubljani leta 1598 in 1599 in podavila blizu 400 ljudi, napolnila je prebivalce glavnega mesta z neznansko grozo. Poskušali so meščani vse pomočke, da bi odgnali to morilko, a nič ni izdalo. V tej hudi stiski stori bratovščina Odrešenika sveta, obstoječa iz imovitih ljubljanskih trgovcev, leta 1598 pobožno obljubo, osnovati v čast trpečega Zveličarja slovesen sprevod s predstavo bridkega trpljenja na veliki petek. Še preden je nabrala bratovščina potrebni denar, začeli so pripravljati v Ljubljani pasijonske predstave jezuitje, najbrž na priporočilo škofa Tomaža Hrena. Na veliki četrtek proti večeru se je pomikal sprevod po ljubljanskih ulicah. Kazalo se je med sprevodom v živih podobah trpljenje Kristusovo. Zadej je šlo več ljudi, ki so se bičali, in drugih, ki so nosili križe.

Posebno važnost imajo pa pasijonske igre (ali sprevodi), katere so napravljali od leta 1721 kapucini v Škofji Loki, in sicer ne samo zaradi njih izvirnosti in nenavadne obsežnosti, temveč tudi zato, ker so se vršile v slovenskem jeziku in so tako rekoč začetek narodne slovenske dramatike. Videli bomo, da igralci niso bili tujci, ampak slovenski meščani in kmetje iz vasij okrog Loke.

Večkrat je loški glavar Anton pl. Ecker kapucinom izražal željo, naj napravijo sprevod (procesijo) v počaščenje in spomin bridkega trpljenja Jezusovega, kakor imajo drugod. Obljubil je podpore kot predstojnik nadbratovščine presvetega Rešnjega Telesa v Loki. Graški kapucinski provincijal o. Krištof usliši njegovo prošnjo in podeli dovoljenje za sprevod l. 1720. Začno se delati priprave. Udje omenjene bratovščine, ki so glavni pomočniki kapucinom, se zavežejo plačevati na leto po 50 gld.nem.velj. (blizu 60 gld. dežel. velj.) za napravo obleke. Oglase se tudi mnogi drugi dobrotniki. Očeta Romualda izvolijo za reditelja sprevodu. Dolžnost ima pripraviti vse potrebno, določiti osebe za posamezne podobe ter razposlati povabila župnikom, vojakom, ipd. Na sredipostno nedeljo so vsako leto župniki okrog Loke in po Selški in Poljanski dolini s prižnice priporočali ljudem, naj se brž oglase v Loki pri kapucinih tisti, ki hočejo imeti kaj opravka pri sprevodu, posebno jezdeci in vojaki. Kdor pa le utegne, naj gre gledat na veliki petek v Loko, kako se bode predstavljalo Kristusovo trpljenje v živih podobah.

O. Romuald je sestavil sprevodni red in najbrže tudi zložil (ali na slovensko preložil) ves spev, katerega oblika kaže, da je tačas ležalo slovensko pesništvo še v otročjih, jezik pa v trdih nemških povojih.

Vsa naprava je stala zelo veliko svoto, kar se lahko razvidi iz tega, da so imeli shranjenih v loškem samostanu 278 oblek za sprevod. Naprošeni so bili ljudje, vesti se pobožno in ne kakor pustne šeme, prebivalci mesta pa, da naj počedijo ulice in trge ter razsvetle okna pri hišah, koder pojde sprevod.

Igralci so se morali naučiti na pamet vsak svojo pesmico, ki se je prilegala njihovi vlogi in pomagala pojasnjevati prizor. Ponavljali so te pesmice med potjo, posebno na postajah. Njih oblika je za naše čase mnogo predivja in prerobata in tudi jezik razodeva vse književne slabosti svojega časa. Obžalovali bodete znabiti, ko vam podam obljubljeno pokušnjo iz speva, da se ljudje niso učili kaj boljšega, kar bi bilo večje pesniške vrednosti in pisano v pravilnem jeziku. Tudi meni je žal, da oče Romuald ni bil naš Gregorčič. Ali kaj se hoče! Naše želje ne prenarede zgodovine. Sem ter tje je vendar izražena kaka misel prav nežno in par jezikovnih drobtinic je vrednih, da se nanje ozre filolog.

"Quotidiana vilescunt" pravi latinski pregovor, ki se je pokazal resničnega tudi pri pasijonskih sprevodih. Ljudje, ki so jih že mnogokrat videli, se niso več toliko za nje brigali; najbolj pa je opešala radodarnost. Niso več radi napravljali lepe nove obleke in igralci so morali nositi preležane in zakrpane cunje. Izginili sta dostojnost in resnoba in le ljudem nižje vrste je še ugajala ta zabava, ki pa se ni prav nič strinjala po svoji obliki z žalostnim dnevom velikega petka in sveto vsebino igrokaza. Zato sta duhovska in svetna oblast jeli delovati na to, da se odpravijo sprevodi. V drugi polovici preteklega stoletja se jim je začela umikati duhovščina in celo kapucini bi se jih bili radi znebili. Odpraviti jih pa niso mogli tako naglo, ker so se bili posebno ljudem nižjih stanov prikupili.

Z dekretom cesarja Jožefa od dne 27.decembra1782 so se odpravili skoro vsi cerkveni sprevodi in tako so na Kranjskem popolnoma ponehali tudi dramatični igrokazi velikega petka. Ljubljanska sprevodna glavnica se je po vladnem ukazu porabila v šolske namene. Naj se sodi moralna vrednost pasijonskih sprevodov kakor hoče, gotovo je, da ostanejo v zgodovini Kranjske zanimiva, škofjeloški sprevod pa posebno, kot začetek narodne slovenske dramatike, važna prikazen za literarne zgodovinarje.

(Anton Koblar, Pasijonske igre na Kranjskem, Izvestje muzejskega društva za Kranjsko, 1892)